Nagovor direktorja

Zapis sredi neke sezone

Nekako je v navadi, da o sezoni ustvarim zapis še pred njenim začetkom, ko je vsa še v materialnem ne-izobličena, ko je in biva le v svetu idej, namer in upanja, ko je še čista v tem neobstoju. In s tem nakažem in zaukažem smer, saj si tako postavim kot namero, kot nek daljni cilj, tam v času in prostoru, v katerem še nikogar ni bilo, k uresničevanju katerega se podamo smelo in pogumno. Tega nisem storil lani in ostal sem tiho sredi vsega, kar je obdajalo nas in naš svet, kot smo ga poznali, ter ga spreminjalo v nočno moro. Tega nisem storil letos, ker me je modrost previdnosti in izkušenj naučila, da je v tem času edini hop na mestu tisti, ki zadoni po pristanku. Obenem pa sedaj, nekje vmes, vseeno čutim to potrebo, nujo tistega, ki v sebi nosi to idejo, misel, smisel, da ga z vami delim. Torej bom zdaj, in medias res, na sredi vsega dogajanja zapisal, kaj se je in kaj se bo zgodilo v tem letu, ki prihaja. Pa ne mislim zdaj prerokovati usode. S tem bom povzel, kar se je izobličilo in zaživelo. Nakazal in zaukazal bom smer, saj si bom tako postavil kot namero, kot nek daljni cilj, tam v času in prostoru, v katerem še nikogar ni bilo, k uresničevanju katerega se podamo smelo in pogumno, opasani z izkušnjami vsega, kar nas je v preteklih letih prekalilo in nepovratno spremenilo kot ljudi, kot družbo, kot civilizacijo.

To, da nastaja zapis vmes, sredi sezone je po svoje metaforično in simbolno dejanje, ki je metafora položaja nas vseh in simbolizira stanje vsakega posameznika v tem dialektičnem kronotopu, ki nas obdaja. Polarizacija časa in družbe je privedla do razbohotenja skrajnosti, večina nas pa se je znašla nekje vmes, sredi dogajanja, ki ga ne moremo ne sprejeti kot svojega, ne v njem tvorno sodelovati, ali prispevati svojega namena in dejanja. Normalnost je izbrisana, obstajajo samo še skrajni pogledi, dogajanje pa je tako hektično in brez nekega smisla ali z idejo podprtega cilja, da se res lahko najdemo in znajdemo nekje vmes, nemočni opazovalci razkroja vsega, kar smo smatrali za naše vrednote, civilizacijo, moralo. In nemočni smo proti moči narave, ki nas je s silnimi apokaliptičnimi izbruhi moči in sile spravila na kolena. Narava nas je pokorila s čisto drobnim in nevidnim stvorom, bitjecem, ki na koncu niti nima lastnosti živega in razumnega. Ta stvor je samo bodičast košček genskega zapisa, ki se množi v avtodestruktivnem ciklu eksplozije množine in pri tem uničuje svojo lastno podstat, bitje, v katerem si ustvari svoj obstoj. Kako zrcalno in simbolno to slika delovanje človeške družbe, ki kot množica virusov naseljuje naravna okolja, iz njih počrpa vse dobrine, jih izkoristi za neobvladano množenje in jih – ta okolja, pri tem uniči, in s tem uničuje tudi podlago za svoj obstoj. To, kar pa je pri vsem skupaj srhljivo, z dolžnim spoštovanjem in obžalovanjem vseh umrlih žrtev te bolezni, je to, da smo ob relativno zanemarljivo dejanski škodi bolezni same, je, da bolezen sama kot taka niti ni naredila neke škode. Saj če na svetu, na katerem živi skoraj osem milijard ljudi, v nekaj več kot pol leta umre okoli 5 milijonov ljudi, to res ni ne novica ne nekaj nenaravno groznega ob dejstvu, da jih zaradi lakote na eni in debelosti na drugi strani umira nekaj desetkrat toliko, kar kaže pravo bolezen našega časa in prostora, pa se razen prizadetih nihče za to kaj prida ne zmeni. Škoda, povzročena v družbi in pri posameznikih, v smislu popolnega razčlovečenja in ponižanja posameznika s strani nekih družbenih veljakov in oblastnikov, ki so se v tem času izkazali kot povsem nemoralni in nečloveški in ki so z argumentom strahu ter grožnje brezobzirno in ošabno teptali vse vrednote in moralne temelje te družbe, je neizmerna in se bo v polnem obsegu pokazala šele čez desetletja. Tako zlahka se je teptalo svobodo, razum, poštenost in v imenu ustvarjenega strahu in grožnje in lažne solidarnosti in izkrivljene morale. Tako brezvoljno in brez boja smo predajali sicer navidezno abstraktne, a za normalen soobstoj družbe, civilizacije, kulture nujne vrednote in pravice. Pred našimi očmi se je v prah sesul in pravni red in moralni ustroj družbe, ki se je ustvarjal skozi tisočletja.

Ne bom krivil, usmerjal prsta v nekoga. Dejstvo je, da smo vsi po svoje prispevali k temu, da so šle stvari tako daleč. Ni cesar nag, nagi smo vsi, ki smo se sredi rohnenja radikalnih manjšin znašli v sredini neodzivni. Čas nas je razgalil vse, našo moralno podstat, našo družbeno neodgovornost, našo neangažiranost in pasivnost in vdanost v predajanje minljivim užitkom in zadovoljstvom v porabniškem mlinu samoizničenja. Dejansko se obnašamo kot virusi, dokler imamo dovolj, da se množimo in trpimo, ker naša meglica napuha in nezmerna samovšečnost nista potešena na način, kot bi hoteli. Čeprav se v glavnem lomimo kar sami na svoji samopodobi, zato nam je prav malo mar, kaj se dogaja okoli nas in kako grozljiva je usoda preštevilnih ljudi, bitij istega rodu in vrste, kot smo sami. Vse to počenjamo, dokler nam to omogoča našo lahkotnost nečimrnega bivanja na privilegirani strani sveta. Bizarno je, da je pri nas več ljudi nesrečnih in nezadovoljnih v svojem obilju in da v pomanjkanju resničnih eksistenčnih skrbi najdemo dovolj časa in nejevolje, da si ustvarimo tisoče razlogov za nesrečo. Svojo nesrečo potem zdravimo s kemičnimi zvarki, ki so veliko bolj škodljivi kot katerokoli cepivo, in instantnimi duhovnimi praksami, ki obljubljajo avtocesto v nirvano, pustijo pa te lažje za kup denarja in še bolj zmedene in neosrediščene. Tako ostanemo brez lastnega jaza in vere v smiselnost in smotrnost sveta. Zato smo se znašli vmes, ker če bi bili zunaj te ustvarjene drame, bi bili lahko opazovalci in bi iz svoje distance lahko ugotavljali, kako mizerna je lahko narava človeka, da se polomi in pomaže že ob navideznih grožnjah in strahu. A smo se znašli znotraj, sredi teh izbruhov in pretresov, in samo nemo in molče opazujemo, kako svet, ki nam je dajal občutek reda in varnosti, razpada v kaos in razpad.

In sredi tega časa in prostora so od konca avgusta na našem odru zaživele štiri nove predstave, štiri odlične slike, zgodbe in zrcala, v katerih je uzreti veliko smisla in se ob zrenju vanje odpirajo premisleki o nas in našem času. Gotovo nas je najgloblje odpeljal Jernej Lorenci s svojo magično meditacijo na temo Škofjeloškega pasijona. Odpeljal nas je v občutenje trpljenja in bolečine, ki jo prinese razpetost med krivdo in dolžnostjo. Vse to se dogaja ozaveščenemu bitju iz mesa, obsojenemu na minljivost telesne eksistence. Kristalno čista serija podob nas nagovarja še dolgo po tem, ko zapustimo dvorano in ob vseh že prejetih nagradah se čuti, da je ta izjemna predstava šele začela svojo pot.

Mojster in eden utemeljiteljev postdramskega teatra v naših prostorih, režiser, ki je obenem svetovljan kot tudi odličen pronicljiv opazovalec in opisovalec svojega časa in prostora Ivica Buljan je v dveh povsem dramskih predstavah na moderen in občutljiv način brez kančka scenske pretencioznosti, ampak predvsem skozi izjemno občuteno podajanje zgodb in vrhunsko igro igralcev, povedal zgodbi, ki se s svojim sporočilom zarežeta v vsakega od nas. Vprašanja pripadnosti, vrste, roda, porekla, vere in družine na eni ter podoba matere na drugi strani so povsem drugačna od vseh stereotipov, zasidranih v naši kolektivni zavesti, in so nam podana ter predana na način, ki jih vsadi v nas in z njimi gremo naprej. Ob tem premišljujemo o svojem lastnem poreklu in odnosih med nami. Vsi ptice, epopeja družinske tragedije na Bližnjem vzhodu, ki se nam zdi tako oddaljen kraj s televizijskih ekranov, obenem pa se prav tako kot tam držimo v klinčih nerazrešljivih nesmiselnih antagonizmov, ki postanejo z zavedanjem naše skupne človeškosti nesmiselni in tragični.

Tudi predstava Mama je dragocen biser, v katerem avtor Florian Zeller osvetli podobo sodobne mame, take, ki se z življenjem konfrontira, ki mu kljubuje, tudi ko ostane sama v zapuščenem gnezdu, pa vase usmeri svojo ost in v sebi presnavlja in razkraja svojo iluzijo sreče. Tako sodobna je ta zgodba, tako realna je ta podoba, in zato tako pretresljiva. Na odru koproducenta v Kranju smo jo že uprizorili, s ptujskega odra jo je tik pred premiero odpihnil virus, tako da jo bomo sedaj na Ptuju premierno predstavili marca, ko je mesec posvečen ženskam, mamam, pomladi. Najboljši mesec za takšno predstavo.

Po svoje posebna in dragocena je gledališka miniatura Klovna ne bo, ki sta jo Natalija in Ravil Sultanov ustvarila skupaj z režiserjem Matijo Solcetom. Posebna, ker sta Natalija in Ravil iz gledališča Buffeto v prvi vrsti klovna, dragocena zato, ker je iskreno gledališko iskanje polno domišljije in igrivosti. Predstava je nastala kot hommage njunemu življenju in delu ob 20. obletnici Buffeta. Prikazuje njuno življenjsko pot, pot klovna in klovnese, ki sta iz daljnega Zakavkazja prišla v Slovenijo in tukaj ostala.

Do konca leta smo dočakali odrsko izvedbo predstave Zrelostni izpit, namenjene vsem srednješolcem, ki se bodo v tem letu, ali pa v kakšnem prihodnjem, srečali z maturo in ki stopajo v življenje, kar zahteva zrelost. Nik Škrlec in Domen Valič sta oba mladini ljuba in dobro znana. Njun pristop k šoli in izpitom bo gotovo poučen, ob tem pa tudi zabaven in poln domislic. In po tem bo pred nami novo leto, za katerega upamo, da bo pomenilo dokončni izhod iz teh razmer.

Mestno gledališče Ptuj se za leto 2022 odloča za nekoliko okrnjen obseg programa, pri katerem stavimo na kvaliteto in se usmerjamo v izjemnost na eni ter komornost na drugi strani. Vse predstave so več ali manj take, da so poudarjeno igralske, da z manjšimi, skrbno izbranimi zasedbami in vrhunskimi ekipami stremimo k presežkom in vrhunskosti. Trije vodilni režiserji iz treh držav nekdanje Jugoslavije, našega nekoč skupnega kulturnega prostora, izbrani zaradi svoje vrhunskosti in aktualnosti, brez kakršne koli jugo nostalgije ali česa podobnega. Jernej Lorenci, Ivica Buljan, oba vodilni imeni v slovenskem gledališkem prostoru z izjemnim in bogato nagrajenim opusom, ter Kokan Mladenović, vodilni srbski režiser zadnjih dveh desetletij, inovativen in tudi provokativen mojster poglobljene analize in izrazite avtorske poetike, ki zelo pronicljivo in neposredno nagovarja občinstvo z mešanico pronicljivega humorja in prefinjene kritike družbenih pojavov, ki nikakor ni provokacija zaradi provokacije, ampak povabilo k razmisleku.

Vrhunski je nedvomno izbor režiserjev in njihovih ekip, igralske zasedbe so skrbno izbrane in tudi sestavljene iz vrhunskih umetnikov. In ker se program predstavlja za leto, ne za sezono, je ob skromnem številu projektov, ki so razdeljeni na dve sezoni, težko govoriti o neki vsebinski črti, ki motivno povezuje sam izbor. Z vsako od predstav nagovarjamo ta čas, skupen imenovalec pa so vrednote.

Seveda je pri izboru vsebin treba upoštevati, da svet po tej epidemiji ni enak, in če želimo nagovarjati občinstvo na ustrezen način, je treba to izkušnjo upoštevati, obenem pa odgovarjati na premisleke in izzive, ki jih je prinesel ta čas. Zato je naša prva predstava, zgodba o svetem Frančišku, predstava o vrednotah. Vrednote, etična pravila in moralne zaveze so temelj človeške družbene koeksistence in prav na tem področju je čas pustil za sabo razdejanje. Namreč, takega razpada moralnih vrednot in razgaljenja nizkih čustev in rušenja moralnih standardov, kot smo mu bili priča v zadnjih dveh letih, nismo doživeli že od časov velikih vojn. Tega nismo doživeli ne v svetovnem merilu ne v našem lokalnem področju v začetku devetdesetih, ko je bila Slovenija pri tem nekoliko izvzeta. Izzivi te krize so še dodatno izkristalizirali zgrešenosti novodobnega kapitalizma, globalizacije in vizualizacije. Somrak vrednot, kot smo mu bili priča v tem obdobju, je družbo trajno zaznamoval, in zato je potreben premislek o temeljih tega, kar je človeško, kar je moralno, kar nam omogoča, da sobivamo skupaj v miru in solidarni pravičnosti.

V podobno smer gre tudi predstava 1984, ki preizkuša človeško eksistenco v času informacijskega fevdalizma, kot sta Žižek in Varufakis poimenovala to novo dobo, v kateri se nahajamo. Ko so ustvarjeni tehnični pogoji za uresničenje orwellovske vizije popolnega nadzora, ko ta dejansko obstaja, a je povsem drugačen, kot smo si ga predstavljali v naših strahovih in predvidevanjih. Ne gre za to, ali te veliki brat gleda, lahko te gleda, a posameznik ga ne zanima. Edino, kar je, so algoritmi, ki ti prodajajo stvari, ki jih ne potrebuješ, za denar, ki ga nimaš, da se lahko postavljaš pred ljudmi, ki jih ne maraš. Kot je Nietzsche izpraznil nebo boga, je sedanji čas izpraznil drugo stran popolnega nadzora, saj za zavezo tega sodobnega Oza ne sedi človek, lutkar velikega čarovnika, ampak banalen prodajni algoritem. Obenem pa resničnost še kako diši po totalitarizmu, po nevarnih agresivnih idejah. Svet že dolgo ni doživel katarze v krvavi kopeli vsesplošnega uničenja, kot jo je vsaj za nekaj časa prinesla druga svetovna vojna. In ali se bliža ta čas, saj če je to še edina pot do povratka razuma? Če prisluhnemo besedam Hermanna Brocha, ki pravi, da je šel svet skozi obdobja norosti, da bi vsaj malo napredoval na poti razuma, je ta norost sedaj dober obet za prihodnost, če se le ne bo razvila v apokaliptične vizije globalnega samouničenja.

In kje, če ne v starodavnih modrostih mitov in bajk lahko črpamo modrost in navdih za današnje čase? Kam se lahko uzremo po smislu, če ne v samo zibel zahodne civilizacije, antično Grčijo? In komu, če ne mladim, še lahko s tem ponudimo alternativo sedanjemu cinizmu in odsotnosti smisla? Zato je naša predstava za mlade oblikovana na to temo, da v izročilu pradavnih razmišljanj in doživljanj odkrivamo tisto človeško.

In seveda še sodobna klasika o dekadenci človeških vrednot v smislu družine in osebnih odnosov, vprašanja ljubezni in odsotnosti le-te. Razvrat kot oblika samouresničenja ali samouničenja ter intelektualni cinizem. Vrhunska zasedba, kar Nataša Barbara Gračner in Brane Šturbej brez dvoma sta, vrhunski režiser Ivica Buljan, ki zna ost razkazovalca in predstavljavca uperiti v naša intimna vprašanja človeških odnosov z vso potrebno objektivnostjo in neizprosnostjo, so obet gledališke mojstrovine. In kljub temu da je bilo besedilo Kdo se boji Virginie Woolf v zadnjih letih večkrat interpretirano, se v taki konstelaciji in v tem času to splača in ima svoj smisel.

Tako, nekaj je bilo, nekaj še bo, mi pa smo tukaj vmes. In če pogledamo samo z očmi ljubitelja in obiskovalca gledališča, smo sredi zelo posebne sezone, katere obliko je sooblikovala ta korona in jo s tem naredila na nek način kronsko sezono, vsaj zame v smislu teže in umetniške moči. Sedem premier, od katerih je pri treh v vlogi režiserja Ivica Buljan, direktor HNK Zagreb, direktor festivala Svetovnega gledališča v Zagrebu, režiser svetovnega formata, dve pa bo postavil mojster, gledališki čarodej, brez dvoma najboljši in največkrat nagrajeni režiser Jernej Lorenci, vrhunski sanjavec in umetnik, profesor in mislec. Seveda je taka sezona izjema, ne pravilo, a je nekako prav, da imamo v tem čudnem času program, ki je mogočen, čaroben in vrhunski. In to v najmanjšem slovenskem gledališču, ki pa je glede na svojo majhnost postalo pravi gledališki umetniški velikan.

4.december 2021
direktor MG Ptuj Peter Srpčič