Lovro Kuhar – Prežihov Voranc
BOJ NA POŽIRALNIKU
Koprodukcija s Prešernovim gledališčem Kranj

Vorančev Boj na požiralniku, Solzice in Samorastniki veljajo za slovensko literarno klasiko, po filmskih upodobitvah pa so se globoko vtisnili v zgodovinski spomin slovenskega naroda. Pretresljiva zgodba Dihurjeve družine, ki bije boj za preživetje na težki, blatni zemlji, je dobesedno zapisana v naših genih. V današnjem času iz te kultne zgodbe razbiramo tudi tiste »spregledane«, še ne do konca izrečene plasti neizmerno krute zgodbe. V bitki z zemljo in v bitki za preživetje se je na kmetih dogajalo nasilje nad otroki in živalmi, ki je s svojo krutostjo zaznamovalo generacije in generacije. In mi smo »vnuki svojih dedov«; prav o tem nam želi spregovoriti Vorančev Boj na požiralniku. Spregovori nam o neizmerni krutosti, ki je posledica stiske in nemoči in se kot zla usoda prenaša iz roda v rod. Zgodba Dihurjeve družine tako ni le zgodba iz neke daljne ruralne preteklosti, ampak zgodba, ki jo še kako živimo tudi danes, ob socialnih stiskah zmeraj in vsak dan bolj in bolj, čeprav mogoče v malce bolj »sofisticirani« in prikriti obliki. Nasilje zaradi preživetvenih stisk in nemoči, v boju z zemljo in birokracijo, ne glede na vas ali mesto, zmeraj najde svojo pot do krutosti. Režiser Jernej Lorenci se bo tematike krutosti ter boja za preživetje dotaknil na svoj pretanjen in radikalen uprizoritveni način. O besedilu je zapisal:

»Družina Dihurjev je kakor da obsojena na propad.

Voda požira polja, bogati žrejo možnosti in priložnosti.

Bog si je v svoji odsotnosti nadel obraz praznoverja.

Boj je vojna brez konca.

Od poraza do poraza do – končnega poraza.

Telesa škripajo pod težo dela: težka telesa, skrivenčena.

Motne oči; težke roke mlatijo otroke. Prazni lonci.

S strani prežijo hijene: čakajo na končni poraz/propad.

Da požrejo, kar se da požreti. Da oskubijo. Izmolzejo.

Na grobovih potolčenih teles bodo gradili.

Supermarkete in katedrale.

Prežihov Voranc (Lovro Kuhar), slovenski Hemingway.

Otrok-kmet. Samouk.

Vojak (v I. svetovni vojni) in interniranec (v obeh svetovnih vojnah).

Emigrant (med letoma 1930 in 1939 živel na Dunaju, v Parizu, Moskvi; bil zaprt na Dunaju in v Pragi; obiskal Romunijo, Bolgarijo, Grčijo, Norveško, Poljsko, Švico, Turčijo, Madžarsko, Dansko, Švedsko in Finsko).

Ilegalec (v Parizu, na Dunaju, pa kasneje v Ljubljani med II. svetovno vojno).

Član OF.

Poslanec.

Pisatelj.

Človek.«

Režiser
Jernej Lorenci
Dramaturginja
Marinka Poštrak
Koreograf in asistent režiserja
Gregor Luštek
Scenograf
Branko Hojnik
Kostumografka
Belinda Radulović
Avtor glasbe in zvoka
Branko Rožman
Lektorica
Maja Cerar
Oblikovalec svetlobe
Nejc Plevnik
Oblikovalca zvoka
Matija Zelič, Stefan Gladović
Oblikovalec maske
Matej Pajntar
Asistent dramaturginje
Tilen Oblak
Asistent avtorja glasbe in zvoka
Jure Žavbi
Pesem Zdaj smo delo dokončali na posnetku pojeta Varja Mihajlović Cerar in Daša Selan.

Igrajo
Darja Reichman
Živa Selan
Blaž Setnikar/Gregor Luštek k.g.
Branko Jordan k.g.

TEHNIČNO OSEBJE PG KRANJ/ tehnični vodja mag. Igor Berginc, inspicient in rekviziter Ciril Roblek, šepetalka Judita Polak, lučni mojster Nejc Plevnik, tonski mojster Matija Zelič, frizer in masker Matej Pajntar, garderoberka Bojana Fornazarič, odrski tehniki Robert Rajgelj, Boštjan Marčun in Marko Kranjc.

TEHNIČNO OSEBJE MG PTUJ/ tehnični vodja Sandi Žuran, tonski mojster Daniel Vogrinec, lučni mojster Primož Menhart, odrski tehnik – mizar Matej Kirbiš, rekviziterki in garderoberki Irena Meško in Anita Vertič.